Samooskrba je proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov z napravo za samooskrbo, ki je priključena na notranjo nizkonapetostno inštalacijo stavbe. Namenjena je pokrivanju lastnega odjema električne energije končnega odjemalca, in sicer gospodinjskega ali malega poslovnega odjemalca.

Samooskrba z električno energijo ne pomeni popolne samooskrbe končnega odjemalca z električno energijo. Končni odjemalci z napravo za samooskrbo se namreč brez pomoči omrežja ne morejo samooskrbovati z električno energijo in nujno potrebujejo omrežje, ki jim omogoča oddajo viškov proizvodnje ter možnost odjema energije, ko njihova proizvodnja ne zadošča. Distribucijsko omrežje je v tem primeru zaradi neusklajenosti med proizvodnjo odjemalčeve proizvodne naprave za samooskrbo in porabo končnega odjemalca v vlogi »virtualnega« hranilnika oziroma baterije.

Po novelirani Uredbi o samooskrbi iz leta 2019 je lahko samooskrba v primeru posameznih gospodinjskih ali malih poslovnih odjemalcev individualna. V primeru med seboj povezanih gospodinjskih in malih poslovnih odjemalcev z napravo za samooskrbo pa gre za skupnostno samooskrbo:

• ki lahko zajema samooskrbo večstanovanjskih stavb ali
• skupnost OVE, v katero se lahko povežejo odjemalci, ki odjemajo električno energijo preko dveh ali več merilnih mest, ki sta oziroma so priključena na nizkonapetostno omrežje iste transformatorske postaje.

Največja moč naprave za samooskrbo ne sme presegati 0,8-kratnika priključne moči odjema merilnega mesta, na katerega je ta naprava priključena, oziroma 0,8-kratnika vsote priključnih moči odjema merilnih mest, vključenih v posamezno skupnostno samooskrbo. Naprava za samooskrbo lahko proizvaja električno energijo z izrabo sončne, vetrne, vodne ali geotermalne energije ter s soproizvodnjo toplote in električne energije, ki kot primarni vir uporablja obnovljive vire energije. V praksi močno prevladujejo naprave za izrabo sončne energije.

Način obračuna po načelu letnega netiranja nikakor ne spodbuja odjemalcev, da bi časovno čim bolj uskladili porabo in proizvodnjo električne energije na svojih merilnih mestih ali izvedli druge ukrepe, kot je npr. vgradnja hranilnikov energije, s katerimi bi minimizirali izmenjavo električne energije z distribucijskim omrežjem in s tem zmanjšali potrebo po uporabi distribucijskega omrežja.

Da bi zmanjšali izmenjavo električne energije z distribucijskim omrežjem in s tem potrebo po nujnosti uporabe distribucijskega omrežja, bi veljajo razmisliti o samooskrbnih napravah z mesečnim, tedenskim ali dnevnim netiranjem. Te oblike netiranja se v nekaterih evropskih državah že uporabljajo. V primeru samooskrbe z dnevnim netiranjem je treba k proizvodnji napravi za samooskrbo dodati ustrezen hranilnik, ki pokrije povprečno dnevno porabo končnega odjemalca. Takšen hranilnik bo med dnevom shranil viške proizvodnje iz naprave za samooskrbo in jih bo ponudil končnemu odjemalcu, ko iz naprave za samooskrbo ne bo zadostne proizvodnje. Rezultat takšnega netiranja bo bistveno zmanjšana potreba po uporabi distribucijskega omrežja in posledično obremenitev omrežja, saj se energija večinoma pretaka le med proizvodno napravo za samooskrbo, hranilnikom in končnim odjemalcem. Razen tega takšno razbremenjeno distribucijsko omrežje omogoča vključitev večjega števila končnih odjemalcev z napravami za samooskrbo brez dodatnega vlaganja v ojačitev omrežja.

Prav tako evropska zakonodaja z Direktivo (EU) 2018/2001 o spodbujanju uporabe energije iz OVE in Direktivo (EU) 2019/944 o pravilih trga električne energije zahteva od držav članic EU večjo sorazmernost in preglednost, kot je npr. ločen obračun omrežnine za prevzeto in oddano energijo, s čimer se lahko določi omrežnina, ki določa dejanske stroške uporabe omrežja posameznega uporabnika.